feb22

Ali so zdravila res varnejša od prehranskih dopolnil?

Zdravje

Kadarkoli se uradna medicina spravi udrihat po prehranskih dopolnilih, vedno poslušamo iste oguljene »argumente«.

Na primer, da prehranska dopolnila po zakonu – domnevno – niso dovolj strogo uravnavana oz. niso enako uravnavana kot zdravila. Dokaj za lase privlečena trditev, kajti prehranska dopolnila so dovolj podrobno uravnavana in nadzorovana, seveda pa ne z enakimi pravili kot zdravila – to tudi ni potrebno, saj prehranska dopolnila niso zdravila. Je pač razlika, če nekaj raste v Naravi in to ljudje zato uporabljajo že 5.000 ali 10.000 let (in še dlje, če malo preverite topogledne antropološke vire) ali pa če so nekaj sintetičnega spravili skupaj komaj 5, 10 ali 20 let nazaj in potem s to zadevo, nenaravno in agresivno, umetno posegajo v telo.

Ni namreč naključje, da imajo vsa zdravila brez izjeme neželene škodljive učinke.

Zato je naravnost smešno, da naj bi bilo nekaj, kar je nastalo včeraj, v kakršnem koli pogledu varnejše in boljše od tega, kar naravne zakonitosti našega telesa upošteva dolge milijarde let ter deluje neinvazivno in v skladu z našim telesom, ne pa proti njemu. Čim ima neka snov stranske učinke, predstavlja predpisovanje takega izdelka avtomatsko kršenje Hipokratove prisege. Še zlasti, če je neizpodbitno dokazano, da obstajajo za dano bolezen druge učinkovite zdravilne snovi, ki stranskih učinkov nimajo.

Stranske učinke pa ima snov zato, ker za naše telo ni naravna, torej tudi ne primerna (in varna). Prej ko se začnemo tega zavedati, bolje bo.

Drugi očitek je navadno, da prehranska dopolnila niso preverjena na podlagi »zlatih standardov« sodobne znanosti. No, to je pa zagotovo zadeva, pri kateri bi bilo veliko bolje zanje, če bi o njej raje molčali. Zlati standard – s čimer so mišljene predvsem s placebom kontrolirane študije – je namreč huda prevara, saj danes že vemo, da je izbrani placebo od zdravila do zdravila različen. Vse prepogosto je izbran tako, da je ob njem zdravilo videti čim bolje (in čim bolj varno), opraviti imamo torej z »aktivnimi« placebi, to pa seveda potem ni noben placebo več. Placebo bi moral biti do telesa namreč inerten oziroma nevtralen. Vendar temu žal ni tako in farmacevtska podjetja ga lahko izberejo, kakor sama želijo … in jim ga celo razkriti ni treba.

Pri zlatem standardu je treba tudi še povedati, da farmacevtska podjetja podatke, če niso dovolj ugodni zanje, velikokrat prikrijejo – Roche naprimer nedavno ni hotel razkriti popolnih podatkov iz študij o zdravilu tamiflu. Kar ima še posebno težo, glede na to, da so podatke od njih zahtevali zaradi tega, ker se je že iz drugih virov pokazalo, da tamiflu ni tako učinkovit, kot so prikazovali. Lahko bi rekli, da kdor molči, tisočerim odgovori … Epilog pa še sledi.

Tudi potvarjanje podatkov s strani avtorjev študij, ki so jih mastno podmazale multinacionalke, ni nobena redkost – celo v primeru da vštejemo samo tiste avtorje, ki so bili razkrinkani, kar pa je zgolj vrh ledene gore. O tem zadnje čase veliko pišejo vse ugledne medicinske in znanstvene revije, torej se uradno priznava, da problem ni majhen, še manj pa zanemarljiv.

Tretji očitek je, da za prehranska dopolnila ne obstaja baza podatkov o njihovi varnosti. No, tudi za nova zdravila, ko pridejo na trg, taka baza podatkov še ne obstaja, še zlasti, če so bila odobrena po pospešenem postopku (kar je danes moda, ker so vsa novejša zdravila menda totalno »nujna« in življenjsko potrebna, pa čeprav je človeštvo milijone let povsem zlahka obstajalo brez njih). Vsako tako novo zdravilo je glede svoje varnosti praktično neznanka, dokler ni bilo preverjeno tudi v široki klinični uporabi (sto tisoči in milijoni ljudi), ne pa samo v študijah (nekaj tisoč ljudi). Nikakor tudi ni nepomemben podatek, da od prehranskih dopolnil še nihče ni umrl, od zdravil pa ljudje umirajo vsak dan. Tole ni mišljeno kot posploševanje, temveč kot zelo precizen in dokazan podatek: vsak dan. Pa čeprav se o tem ne govori.

Kot četrti argument v kritiziranju prehranskih dopolnil se pogosto omenja, da proizvodnja v teh tovarnah večinoma ne poteka v skladu z »dobro proizvodno prakso« (imenovano tudi GMP, kar je kratica za good manufacturing practice) in da zato izdelki nimajo t. i. GMP certifikata. Boljše tovarne prehranskih dopolnil ga vsekakor imajo, toda to niti ni glavni protiargument. Dovolj je, če si na kratko pogledamo, koliko težav s kakovostjo proizvodnje imajo farmacevtski velikani, pa postane v hipu jasno, da pač niso tisti, ki bi lahko na kogar koli kazali s prstom. Idilične domišljijske predstave o brezhibnih in sterilno čistih laboratorijih z uslužbenci v belih haljah, higienskih kapah, rokavicah iz lateksa in maskah, ki pokrivajo večino njihovega obraza so samo to – domišljijske predstave.

Komaj pred nekaj tedni je Pfizer odpoklical en milijon škatlic s kontracepcijskimi tabletami,* ker so nekatere vsebovale prenizke odmerke. Žal nihče ne ve, kako dolgo so ženske že jemale te tablete in koliko neželenih nosečnosti je to povzročilo … Tudi splavov in stresa, propadlih razmerij ali spremenjenih življenj mladih deklet, ki so se na kontracepcijo zanesle, a jih je pustila na cedilu. Vendar tukaj vsaj ni bilo problemov z varnostjo tablet. Tega pa ne bi mogli reči za kontracepcijske obliže ortho-evra* podjetja Johnson&Johnsnon, ki so pred leti vsebovali veliko previsoke odmerke estrogena. Vodilni v podjetju J&J so to vedeli, a so vseeno dopustili, da so bile ženske izpostavljene tveganju za možgansko kap in srčni napad. Na dolgi rok povišan estrogen povzroča tudi raka dojke in rodil … Umrlo je precej žensk, nikoli pa niso objavili, koliko žrtev točno je ta »napaka« zakrivila.

Zatem je pričelo prihajati na dan, da niso varna še mnoga druga zdravila firme J&J.* V letu 2010 so morali odpoklicati zdravila tylenol, motrin, zyrtec in benadryl za otroke in dojenčke. Tablete so imele čudne lise, odkrili pa so tudi potencialni problem okužbe z bakterijami. Znova se je izkazalo, da je podjetje za to vedelo, pa ni ukrepalo. Istega leta so morali vzeti s trga še tekočino za kontaktne leče acuvue,* ker je zaradi vsebnosti kislin povzročala v očeh pekoč občutek. V odpoklic so šli tudi tekoči izdelki mylanta* ter nekateri obliži, v katerih so našli drobce lesa in kovine.

Istega leta je moralo podjetje Glaxo SmithKline (GSK) zaradi problemov v tovarni v Portoriku, kjer izdelujejo njihova zdravila seroxat, avandia, tagamet in druga,* plačati odškodnino v višini 750 milijonov dolarjev. Pozneje je prišlo na dan, kot je poročal New York Times, da je bila tovarna popolnoma neprimerna za izdelavo zdravil in kontaminirana že vrsto let. Sedaj se je tem velikanom pridružil še Novartis, ki je pred nekaj dnevi odpoklical več proizvodnih serij excedrina, bufferina, gas-x-a in nodoza, zaradi možnosti kontaminacije z drugimi Novartisovimi zdravili (kot je denimo močno protibolečinsko zdravilo percocet).* Tovarno v Nebraski, kjer so omenjena zdravila izdelovali, pa so morali zapreti.

Ste že kdaj slišali kaj podobnega o kaki tovarni prehranskih dopolnil …?

To je seveda le nekaj primerov … izbranih s seznama ZNANIH incidentov. Koliko je takih, ki niso znani in ne bodo to nikoli postali, lahko le ugibamo. Sploh pa če upoštevamo mnogokrat izkazano nagnjenje teh farmacevtskih velikanov, da stvari raje prikrijejo, kot pa uredijo. Nobene idilike torej. Nobene imunosti na spodrsljaje, kontaminacijo in nevarne napake. In ne domišljajmo si, da je pri domačih »paradnih konjih« farmacevtske industrije kaj drugače – tudi oni so že imeli primere napačnega zdravila v škatlicah, napačno označene jakosti in podobno. Če je vse našteto plod zakonsko BOLJ STROGE uravnanosti in nadzora in če je to ta »varnost«, ki nam jo zakonodaja omogoča, potem lahko rečem samo eno: Hvala lepa za tako varnost … in za tako zakonodajo. Kajti očitno bolj, kot je uravnano, slabše je.

Morda so pa vsi tisti hudi stranski učinki zdravil še najvarnejše, kar lahko od njih pričakujemo?

* Večina navedenih primerov se ni zgodila pri nas, nekatera zdravila pa so pri nas drugače poimenovana. Vseeno pa ni težko razbrati, kam pes taco moli …