feb2

Islamsko bančništvo

Gospodarstvo

Kriza monetarne veje oblasti in nestabilnost bančnega sistema v zahodnih državah sta povečala zanimanje za islamsko bančništvo. Pojem zajema le banke, ki poslujejo skladno z islamskim pravom (sharia). Večina bank v muslimanskih državah ne sodi v ta krog. Med tem, ko morajo komercialne banke reševati države, islamske banke uspevajo in povečujejo bilančne vsote, ne le v islamskem svetu, tudi v Evropi. London je postal center islamskega bančništva. Šest britanskih islamskih bank ima večjo bilančno vsoto kot islamske banke v Turčiji, Egiptu in Pakistanu. V Londonu so leta 2008 organizirali prvo evropsko konferenco o islamskem bančništvu (EuroWIBC).
Na Bahrainu vsako leto poteka letna svetovna konferenca WIBC. Tahir Iqbal, svetovalec nekdanjega predsednika britanske vlade Tonyja Blaira, je v knjigi “Kakšen je zvok ploskanja nevidne roke” predstavil islamsko politično ekonomijo, ki bi odpravila ciklična gospodarska nihanja.
Islamski sveti spisi prepovedujejo nepoštene posle. Pogodbe, v katerih niso določene vse
podrobnosti, so nezakonite. Koncept se imenuje gharar. Take pogodbe so preveč podobne
hazardu. Zaradi teh zapovedi se islamske banke niso ukvarjale z izvedenimi finančnimi inštrumenti
in managerskimi prevzemi. Odgovorno in stabilno poslovanje je v času krize pritegnilo dosti novih
strank, tudi nemuslimanov. Pojem islamsko bančništvo nima natančne definicije, saj so se prve
sodobne islamske banke pojavile šele sredi šestdesetih let, razvoj pa poteka od države do države
različno, vzporedno z bančništvom zahodnega tipa. Mnoge islamske banke so to le po imenu. Zato
so tukaj predstavljena osnovna načela islamskega bančništva, ki sledijo navodilom svetih spisov, in
njihov pomen za stabilnost bančnega sistema.

Večina zahodnih komentatorjev poudarja, da islamsko bančništvo prepoveduje obresti. Prepoved
obresti najdemo tako v koranu kot v bibliji. Tudi katoliška cerkev je v srednjem veku prepovedovala
obresti, ne glede na višino, in jih enačila z oderuštvom. Obresti so bile simbol ustvarjanja dobička
brez dela in način izkoriščanja ljudi, ki so posojilo nujno potrebovali, npr. zaradi slabe letine. V
renesansi je obveljalo prepričanje, da so obresti legitimne. Prvi razlog je časovna vrednost denarja.
Posojilodajalec se za neko obdobje odpove uporabi denarja. Motivacija za to so obresti, ki so v tem
smislu najemnina za uporabo denarja. Enako se najemodajalec odpove uporabi nepremičnine v
zameno za najemnino. Drugi razlog je tveganje. Četudi posojilodajalec nima namena porabiti
denarja, ga bo raje hranil v blagajni, kot dal posojilo, ki s sabo prinaša tveganje nevračila. Tretji
razlog je inflacija, ki je posledica fiat denarja (denarja, katerega vrednost ni vezana na zlato, srebro
ali drugo realno vrednost). Te tri komponente, ročnost, tveganje in inflacija določajo višino obrestne
mere. Odnos do obresti se je spremenil zaradi razvoja gospodarstva v renesansi. Posojilojemalci
so izposojeni denar namesto za osebno porabo potrebovali za financiranje poslovnih podjemov, ki
so prinašali dobiček. S tem je postalo ustvarjanje dobička iz obresti manj sporno.

V islamskem bančništvu so obresti še vedno pojmovane kot oderuštvo (riba). Islamske banke zato
namesto obrestnih posojil ponujajo druge oblike financiranja. Mudaraba: podjetnik potrebuje denar
za financiranje proizvodnje. Banka priskrbi denar in je upravičena do povrnitve glavnice in
dogovorjenega dela dobička. Če gre podjetje v stečaj, banka delno ali v celoti izgubi svoj vložek. V
skladu z islamom je prav zaradi prevzemanja tveganja upravičena do dobička. Musharaka almutanaqisa:
banka in najemnik ustanovita skupno družbo. Banka prispeva večino denarja in
družba kupi hišo. Najemnik z mesečnimi plačili prevzema deleže družbe, dokler ni 100% lastnik.
Hkrati plačuje mesečno najemnino, ki gre v dobiček skupne družbe in se deli v skladu z deležem
lastništva. Obe pogodbi imata značilnosti lastniškega in dolžniškega vira financiranja in sledita
načelu delitve dobička, ki je zapisano v koranu. Ijara wa iqtina je oblika finančnega leasinga.
Banka kupi hišo in jo oddaja. V pogodbi sta določena višina in število obrokov najemnine. Po
odplačanem zadnjem obroku postane hiša last najemnika, ali pa mu je na voljo za odkup po
vnaprej določeni ceni. Dobiček banke izhaja iz najemnine. Klasičnim oblikam financiranja najbolj
podobna in zato v islamskem svetu najbolj sporna je murabaha. Banka in kupec skleneta pogodbo
o nakupu hiše po netržni ceni 140.000€. Banka kupi hišo po tržni ceni 100.000€ in jo proda kupcu,
ki kupnino odplačuje v obrokih. Banke trdijo, da svoj dobiček 40.000€ ustvarijo s trgovskim poslom,
kar je v islamu dovoljeno, vendar islamski ekonomisti in kleriki tej razlagi nasprotujejo, saj gre za
de facto 40% efektivno obrestno mero. Bolj pomembni sta dve manj opazni razliki. Četudi gre za
de facto obrestno mero, pa je ta vedno fiksna, saj je kupnina določena vnaprej in je banka ne more
spremeniti. Prav tako ni zamudnih obresti. Banka sicer sme unovčiti hipoteko, a poplačati se sme
le do višine neodplačanega dolga.

Večina poznavalcev islamskega prava se strinja, da so obresti prepovedane le, ko gre za pravi
denar, saj so sveti spisi nastali v obdobju, ko sta bila v obtoku le zlat denar (dinar) in srebrn denar
(dirham). Kadar ju v obtoku ni bilo dovolj, so Arabci kot denar uporabljali tudi žito, datelje ali sol.
Denarju je dajala vrednost snov, iz katere je bil narejen (ex natura sua). Ko so stroški izdelave
denarja presegli njegovo vrednost, je ponudba presahnila. Avtorji svetih spisov si niso mogli
predstavljati, da bodo nekoč banke denar ustvarjale iz nič. Prepoved obresti je torej odvisna od
denarja. Za posojilo v fiat denarju je dovoljeno zaračunati obresti, kot kompenzacijo za izgubo
vrednosti denarja, prepovedane pa so fleksibilne obrestne mere, kar izhaja iz zahteve po določitvi
vseh podrobnosti pogodbe (gharar). Prav fleksibilne obrestne mere so bistveno prispevale h krizi
na ameriškem trgu nepremičnin.

Po mnenju islamskih ekonomistov je fiat denar sam po sebi v nasprotju z islamom (haram).
Zahtevajo ponovno uvedbo zlatega dinarja. Na vrhuncu azijske finančne krize leta 1997 je takratni
predsednik malezijske vlade dr. Mahathir bin Mohamad predlagal, da bi zlati dinar zamenjal
ameriški dolar v zunanjetrgovinski menjavi v islamskem svetu. V Kuala Lumpurju so julija 2007
organizirali konferenco na to temo. Med govorniki je bil Imran Hosein. Po njegovem mnenju je fiat
denar v nasprotju s koranom, ki uči, da je le bog ustvarjalec bogastva (al-razzack) in banke zato
nimajo pravice ustvarjati denarja. Če oblast z zakonsko prisilo določi, da je vrednost bankovca
višja, kot je vrednost papirja, in da so ga vsi obvezani sprejemati kot zakonito plačilno sredstvo, je
to v nasprotju z določili korana o svobodni trgovini. Zanimivo je, da ustanovitvena pogodba
Mednarodnega denarnega sklada članicam prepoveduje vezavo valut na zlato. Prepoveduje torej
najbolj stabilno monetarno politiko.

V začetku je bil papirnat denar konvertibilen za zlato in država je z zlatimi rezervami jamčila za
izdane bankovce. Sčasoma pa so države enostransko ukinile konvertibilnost (zadnje so bile leta
1971 ZDA), uvedle inštitut zakonitega plačilnega sredstva in tako zvrnile jamstvo na gospodarstvo,
bančni sistem pa ustvarja denar iz nič. Posledica je inflacija. Konec šestdesetih let je bila cena
sodčka surove nafte 3$ oz. 2,43g zlata. Ukinitvi zlate podlage je sledila prva naftna kriza. Cena
nafte je zrasla na 12$ za sodček, cena zlata pa na 190$ za unčo, torej je bila cena sodčka nafte
1,8g zlata. Na vrhuncu druge naftne krize je bila cena 1,3g in danes je še vedno pod 2,0g. Če bi
ZDA obdržale zlati dolar, bi bila cena sodčka surove nafte pod 2,5$, ne 75$. Razlika je posledica
nenadzorovanega “tiskanja” dolarjev.

Islamski ekonomisti očitajo oblastem muslimanskih držav, da sledijo makroekonomski politiki
zahoda. Ne le, da s fiat denarjem povzročajo inflacijo in s tem prelivanje bogastva od prebivalcev v
bančni sistem, tudi emisija denarja poteka podobno kot na zahodu. Celo centralna banka strogo
vahabitske Saudove Arabije novo natisnjen denar na podlagi repo pogodb posoja izbranim
komercialnim bankam za obresti. V skladu z islamskim pravom je to riba, toda tudi v zahodnih
državah te prakse ni moč utemeljiti niti s časovno vrednostjo, saj je bil denar ustvarjen iz nič, niti s
tveganjem nevračila, saj je centralni banki vseeno, ali ji nekdo vrne denar, ki ga sama ustvari iz nič.
Še več, plačevanje obresti nazaj centralni banki zmanjšuje količino denarja v obtoku in centralna
banka mora izdati še več fiat denarja in tako pobira še več obresti. Količina denarja v obtoku je
odvisna od povpraševanja po posojilih. Po teoriji mejnih vrednosti pri dani obrestni meri količino
denarja določa zadnji, ki zaprosi za posojilo. V primeru napihovanja borznega balona je torej
količina denarja v obtoku odvisna od najbolj iracionalnega vlagatelja. Tak sistem ne more delovati.
Prav zdaj, ko se države zalivskega sveta (GCC): Saudova Arabija, Kuvajt, Združeni arabski
emirati, Oman, Qatar in Bahrain po vzoru EU pripravljajo na uvedbo skupne valute, je zato pravi
čas za razmislek o načinu emisije. Dr Armen Papazian, vodja islamskega bančništva pri UBS
poudarja paradoks sedanjega sistema. Večina držav se utaplja v javnem dolgu, čeprav je država
osnovni vir denarja. Zanimivo bo videti, kako bodo v prihodnje ravnale oblasti muslimanskih držav,
ali bodo podprle islamsko bančništvo, ali bo skupna valuta držav GCC fiat denar in ali se bodo
zahodne države zgledovale po rešitvah, ki se bodo izkazale za uspešne pri stabilizaciji finančnih
trgov.