Upam si trditi, da zdravju vsi namenjamo kar nekaj razmisleka in da tudi naši bralci skrbno tehtajo, kako si do njega najbolje pomagati. Zdravje je res pereča in aktualna tema, zato vsi beremo razne novice, spremljamo objave, si izmenjujemo izkušnje in ‘našpičimo’ ušesa, ko zaslišimo kaj v zvezi s tem.

Pri skrbi za zdravje prevladujeta dva pristopa. Pristaši pasivnosti menijo, da bo za njihovo zdravje poskrbel zdravnik, medtem ko njim samim za to ni treba nič ukreniti … še zlasti pa ne česa spremeniti, naprimer svojih ukoreninjenih navad, tudi če so te navade slabe. Drugi, bolj aktivno naravnani razumejo, da je najboljše zdravilo preventiva, zdravje samo pa praktično popolnoma v naših rokah. To ni le obveznost, je tudi prednost! Zato sami in z užitkom poskrbijo za zdravo prehrano, gibanje, sončenje, svež zrak, zmanjševanje stresa, smeh, igro, dobre medčloveške odnose in zdrav spanec. Da o izogibanju razni kemiji v hrani, kozmetiki, čistilih, obleki, na vrtu in v našem okolju nasploh niti ne govorimo.

To so ljudje, ki dojemajo, da bližnjic do zdravja ni. Vse se vrača, vse se plača in za tvoje zdravje ne more poskrbeti nekdo drug. Ali nekdo tretji. Tudi zdravnik ne. To preprosto ni v njihovi moči in sleherno pretvarjanje, da ni tako, je brezplodno.

Nič manj pomembna pa ni zavest, da tudi vitamini in drugi antioksidanti niso in ne morejo biti bližnjica do zdravja. Slabe prehrane ne moreš povoziti z nobeno količino telovadbe ali prehranskih dopolnil. Lahko pa prehrano, ki je že v osnovi dobra, dopolnimo in optimiziramo ter tako dosežemo še boljši učinek. Prav zato se te zadeve imenujejo prehranska dopolnila, in ne prehranska nadomestila (kot si to nekateri želijo razumeti).

Ker smo vsak trenutek izpostavljeni prostim radikalom, ki nas skušajo spraviti na kolena, telo antioksidante izdeluje že od maternice naprej, in to v izdatnih količinah. V mladosti je ta lastna proizvodnja močna in učinkovita, s starostjo pa upada in zato si marsikdo v zrelejših letih lahko pomaga s tem, da telesu antioksidante razen s hrano dovaja tudi s prehranskimi dopolnili. Razlogi za jemanje dopolnil so lahko tudi razne akutne bolezni in dejstvo, da vsebnost zdravilnih snovi v hrani iz leta v leto upada, saj zemljo tega planeta že vse predolgo časa in dosti preveč intenzivno obdelujemo, kar jo je že močno osiromašilo. Če hrana teh snovi ne dobi iz prsti, in iz pristi je večinoma ne more več d obiti, tudi hrana postaja vse bolj prazna in brez moči.

Antioksidanti torej delujejo in so zaradi pomanjkljivosti današnje hrane, tudi če je ta hrana še tako zdrava, včasih nujno potrebni. Da imajo vsekakor svoje mesto, in to zelo pomembno mesto, v naravni prehrani in naravnem zdravljenju, leto za letom potrjujejo številne študije.

Kljub temu bralci pogosto poročajo o neutemeljenih in neupravičenih, včasih celo grobih reakcijah predstavnikov uradne medicine, ko jim bralci zaupajo, da jemljejo to zel ali oni vitamin. S temi reakcijami želijo zdravniki, farmacevti in drugi predstavniki uradne doktrine in pomanljkljivega uradnega sistema zdravljenja pokazati, da kar ni uradno priznano (ali sintetično narejeno v laboratoriju), ni nič vredno.

V resnici s tem kažejo le svojo nemoč, svoje neznanje in svoj strah.

Strah, ki je še kako upravičen, saj je naravna in ne invazivna medicina daleč superiorna vsem tehnikam, kjer morajo domnevne »koristi« nenehno primerjati s popolnoma otipljivimi in prav nič domnevnimi tveganji, pri čemer bolnik vselej potegne kratko. Kakšen smisel ima namreč dovoljevati metode, kjer nemočni bolniki tiste majčkene koristi – v kolikor koristi sploh so – tako drago plačujejo, ko pa imamo na kupe naravnih metod, ki dosegajo enake ali še večje koristi, ne da bi bolniku pri tem škodovale?

Smiselno seveda to ni, etično tudi ne, je pa za mnoge strašansko donosno.

Zdravniki so naravnim metodam nenaklonjeni iz mnogih razlogov. (Na srečo so farmacevti glede tega bolj radovedni in odprti …) Zdravnikom je tako zdravljenje neznano in neznano nas dostikrat plaši. Neprijetno jim je, da se (nekateri) bolniki na te reči spoznajo, oni pa ne, zato zadevo raje v celoti zatrejo že v kali, kot da bi se morali spuščati v debato, kjer bi utegnili pogoreti. Bojijo se tudi izgube moči in avtoritete, v skrajnem primeru celo izgube službe, v primeru da bi se bolniki začeli množično ozdravljati sami in zdravnikov ne bi več potrebovali (do česar bo tudi prišlo, ko se bo nekoč dovolj velika masa ljudi izobrazila tako glede preventive kot glede kurative). Dostikrat so zdravniki tudi premalo poučeni, zato iskreno ne verjamejo, da bi nekaj, kar ni prišlo iz znanstvenega laboratorija, lahko delovalo enako dobro ali celo bolje od zdravil. Premalo pa so poučeni zato, ker ne berejo študij v strokovni periodiki. Ali pa kakšno študijo kdaj opazijo, a se hitro prepričajo, da to ni prava znanost in da na tem ne more biti nič.

In tukaj jim lahko na pomoč priskočite vi.

Študija, objavljena julija 2010 v znanstvenem mesečniku Nutrition and metabolism, je vključevala 70 preiskovancev v povprečni starosti 62 let. Razdelili so jih v dve skupini, ena je dobivala placebo, druga pa 4 antioksidante, in sicer:

Vitamin C – 1.000 mg na dan

Vitamin E – 400 IU na dan

Selen – 200 mcg na dan

Co Q10 – 120 mg na dan

Po samo šestih mesecih jemanja so opazili že bistveno razliko in so bili rezultati v skupini, ki je dobivala antioksidante, bistveno boljši kot v skupini, ki je dobivala placebo. V skupini z antioksidanti se je vsem udeležencem močno znižal krvni tlak, elastičnost majhnih in velikih arterij se je povečala, povišal se je HDL (dobri holesterol), znatno je upadel glikirani hemoglobin (HbA1C), nekoliko pa se je znižala tudi raven trigliceridov.

Sedaj pa glavno presenečenje: na začetku študije so omenjene udeležence izbrali tako, da je vsak od njih imel vsaj dva dejavnika tveganja za srčna obolenja. Ali so kadili, imeli diabetes, visok krvni tlak, visoke trigliceride ali pa nizek HDL. To šele pove, kako zelo so se antioksidanti pri teh bolnikih izkazali.

Povejte to naprej čim več ljudem. Ne pozabite pri tem na svojega zdravnika in farmacevta. © Zdravje PovejNaprej

 

Referenca:

Nutrition & Metabolism 2010, 7:55 doi:10.1186/1743-7075-7-55 in

http://www.nutritionandmetabolism.com/content/7/1/55/

 

Sorodne Objave: